Omrežje mora biti zgrajeno point-to-point, vsak uporabnik ima 2-4 vlakna od sebe do centrale. Na OŠO omrežjih naj ima vsak operater možnost postaviti svojo opremo, možnost pa ima tudi prodajati bitstream ostalim operaterjem.batou napisal/-a:V kablu mislim da ni razlike, glavna razlika je da PON uporablja časovno multipleksiranje, signal se deli z pasivnimi optičnimi splitterji. Pri p2p pa se uporablja aktivna optična stikala.
To kar pravi MrTwelveTrees je verjetno precej nemogoče v p2p omrežjih, sploh v majhnih vaseh. A bo vsak operater imel svojo majhno centralico v vsaki vasi?
Če pa ni majhnih central pride do problema pri sami količini fibra in posledični prostorski zahtevnosti.
Tu je bitstream dostop veliko bolj ekonomičen.
Omrežja point-to-point (PtP) podpirajo Ethernet in xPON tehnologijo, medtem ko point-to-multipoint (PtMP) omrežja podpirajo zgolj xPON tehnologijo. Vsekakor pa se je izkazalo, da so optični kabli po zraku no-go iz vidika zanesljivosti. Pa izmeriti je treba izdelane povezave z OTDR (optical time-domain reflectometer), ali imajo slabljenje znotraj specifikacij.
Jaz ne verjamem, da so kabli samo po sebi slabi, ampak imajo pa lahko slabo izdelane spoje. V Južni Primorski so namesto varjenih spojev naredili spoje s konektorji
Razlog je bil ta, da bi imeli bolj fleksibilno prevezovanje, zaradi kompenziranja šparancije z vlakni (PtMP). Ampak konektorji morajo biti na suhem, ne pa nekje v vlažni škatli. Poleg tega imajo desetkrat večje slabljenje od varov.
Recept za OŠO je preprost:
- vsi kabli pod zemljo, nič več zračne optike
- vsak uporabnik dobi 2-4 vlakna, point-to-point
- vsako izdelano povezavo se izmeri, kakšno je slabljenje od končnega uporabnika do centrale (OTDR) - če ni znotraj specifikacij, se popravi
- vsem operaterjem je omogočena postavitev lastne opreme v centralah, vsaj eden izmed operaterjev (tisti s 40%+ tržnim deležem) pa ponuja bitstream še ostalim