Alpsko-balkanski glasbeni primitivizem
Objavljeno: 12. Mar 2007 ob 18:27
Ta spis naslavlja predvsem vse tiste, ki imajo vpliv na javno zvočno okolje: v lokalih, restavracijah, trgovinah, drugih javnih prostorih, na javnih prireditvah, pa tudi vse tiste, ki iz svojega bivališča ali avtomobila predvajajo glasbo ne samo sebi, ampak tudi vsej svoji bližnji (če je oprema zadosti močna, pa celo daljni) okolici.
Prvič, obstaja pravica do tišine. To ne pomeni absolutne tišine, ampak tišino, ki je značilna za naravno okolje (kdor je še vedno v dvomih, naj gre v gozd ali k potoku in mu prisluhne). Čeprav gre za enako primarno pravico, kot sta npr. pravica do čistega zraka in pravica do čiste vode, v sodobni družbi ta pravica še ni ozaveščena. Danes enostaven dostop do izvora sekundarnega avdio zvoka (drugih hrupov tukaj ne omenjamo, saj niso neposredno povezani s kulturnim razvojem, o katerem govori Svarun) tako rekoč vsakomur omogoča, da vpliva na zvočno okolje. Videti je, da se ob tem nihče ne sprašuje o primernosti in mejah takega ravnanja, zato želi na to dilemo opozoriti Svarun. Ni naš namen, vsiljevati svojega glasbenega okusa - želimo samo, da tisti, ki vplivajo na javno zvočno okolje, začnejo svoje početje opazovati ne samo egocentristično, ampak predvsem altruistično: kakšen dober razlog imam, da predvajam drugim ljudem avdio zvok?
Drugič, obstaja glasba in Glasba. O okusih sicer ne gre debatirati, je stara modrost evropskega kulturnega prostora, vendar pa obstajajo bistvene razlike v kvaliteti. In kvaliteta (tudi v umetnosti) je predvsem rezultat dolgotrajnega dela in prizadevanja za kvaliteto. Prizadevanje za kvaliteto in delo skupaj s talentom lahko dajo vrhunske stvaritve, talent brez dela in prizadevanja za kvaliteto pa je le redko vreden velike pozornosti. Kombinacije netalent z nedelom in nekvaliteto v tem kontekstu sploh ne bi bilo primerno omenjati, če ne bi bila v glasbi tako zelo pogosto prav ta kombinacija deležna največje pozornosti in komercialno najbolj uspešna. To pa je za Svaruna, sicer iz drugačnih razlogov kot vprašanje okusa, stvar, o kateri ne gre debatirati. Podpiranje te vrste glasbenih produktov s tem, da se predvajajo javnosti (pa naj bo to v lokalu, restavraciji, trgovini, na javnem prostoru oz. javni prireditvi ali samo v soseski), je nesprejemljivo! Tisti, ki je odgovoren za tako ravnanje, je na grob način pokazal svetu svoj glasbeni in kulturni primitivizem. Še več, pokazal je, da se tega primitivizma niti malo ne sramuje. Tisti, ki je tako ravnanje tiho prenašal, je dal podporo in priznanje glasbenemu in kulturnemu primitivizmu.
Radio Svarun je nastal iz protesta do lokalne radijske scene, kjer se predvaja v glavnem cenena komercialna glasba, pospremljena z debilnimi reklamami in neumnimi komentarji spikerjev, ki se namesto na vsebino, kaj bodo povedali, koncentrirajo na način, kako bodo povedali, pa jim niti to ne uspe. Radio Svarun je bil narejen, zato da lahko njegovi stvaritelji poslušamo glasbo, ki nam je všeč, brez reklam in brez neumnih komentarjev. Če je všeč tudi vam, se nam pridružite (če ni linija prezasedena
, če ne, izberite kako drugo postajo ali izklopite radio.
http://radio.timarr.net
Prvič, obstaja pravica do tišine. To ne pomeni absolutne tišine, ampak tišino, ki je značilna za naravno okolje (kdor je še vedno v dvomih, naj gre v gozd ali k potoku in mu prisluhne). Čeprav gre za enako primarno pravico, kot sta npr. pravica do čistega zraka in pravica do čiste vode, v sodobni družbi ta pravica še ni ozaveščena. Danes enostaven dostop do izvora sekundarnega avdio zvoka (drugih hrupov tukaj ne omenjamo, saj niso neposredno povezani s kulturnim razvojem, o katerem govori Svarun) tako rekoč vsakomur omogoča, da vpliva na zvočno okolje. Videti je, da se ob tem nihče ne sprašuje o primernosti in mejah takega ravnanja, zato želi na to dilemo opozoriti Svarun. Ni naš namen, vsiljevati svojega glasbenega okusa - želimo samo, da tisti, ki vplivajo na javno zvočno okolje, začnejo svoje početje opazovati ne samo egocentristično, ampak predvsem altruistično: kakšen dober razlog imam, da predvajam drugim ljudem avdio zvok?
Drugič, obstaja glasba in Glasba. O okusih sicer ne gre debatirati, je stara modrost evropskega kulturnega prostora, vendar pa obstajajo bistvene razlike v kvaliteti. In kvaliteta (tudi v umetnosti) je predvsem rezultat dolgotrajnega dela in prizadevanja za kvaliteto. Prizadevanje za kvaliteto in delo skupaj s talentom lahko dajo vrhunske stvaritve, talent brez dela in prizadevanja za kvaliteto pa je le redko vreden velike pozornosti. Kombinacije netalent z nedelom in nekvaliteto v tem kontekstu sploh ne bi bilo primerno omenjati, če ne bi bila v glasbi tako zelo pogosto prav ta kombinacija deležna največje pozornosti in komercialno najbolj uspešna. To pa je za Svaruna, sicer iz drugačnih razlogov kot vprašanje okusa, stvar, o kateri ne gre debatirati. Podpiranje te vrste glasbenih produktov s tem, da se predvajajo javnosti (pa naj bo to v lokalu, restavraciji, trgovini, na javnem prostoru oz. javni prireditvi ali samo v soseski), je nesprejemljivo! Tisti, ki je odgovoren za tako ravnanje, je na grob način pokazal svetu svoj glasbeni in kulturni primitivizem. Še več, pokazal je, da se tega primitivizma niti malo ne sramuje. Tisti, ki je tako ravnanje tiho prenašal, je dal podporo in priznanje glasbenemu in kulturnemu primitivizmu.
Radio Svarun je nastal iz protesta do lokalne radijske scene, kjer se predvaja v glavnem cenena komercialna glasba, pospremljena z debilnimi reklamami in neumnimi komentarji spikerjev, ki se namesto na vsebino, kaj bodo povedali, koncentrirajo na način, kako bodo povedali, pa jim niti to ne uspe. Radio Svarun je bil narejen, zato da lahko njegovi stvaritelji poslušamo glasbo, ki nam je všeč, brez reklam in brez neumnih komentarjev. Če je všeč tudi vam, se nam pridružite (če ni linija prezasedena
, če ne, izberite kako drugo postajo ali izklopite radio.http://radio.timarr.net
